nosečnosti
 |
| Vsaka nosečnost je drugačna |
Omenila sem že, kako je bila vsaka moja nosečnost po svoje lepa in neproblematična, pa vendar tako drugačna od prejšnje. Spomnim se obdobja preden sem, prvič v življenju, zagledala dve črtici na testu za nosečnost. Kar nekaj let pred tem sem jemala kontracepcijske tabletke in moj cikel je bil po prenehanju jemanja popolnoma porušen. Nisem vedela kdaj imam ovulacijo, kdaj lahko pričakujem menstruacijo in kako dolgo bo cikel sploh trajal. Zanositev se mi je takrat zdela še zelo daleč. Na srečo nama je po nekaj mesecih uspelo in moja največja želja, postati mama, ni bila več tako daleč od uresničitve. Na začetku prve nosečnosti sem se soočala z nekaj manjšimi krvavitvami, ki so po prvih tednih prenehale in čeprav me je ves čas skrbelo, sem se v drugem trimesečju le sprostila in začela uživati v trenutkih rastočega trebuščka.
Prva nosečnost je zagotovo nekaj posebnega, saj vse doživljas prvič in so vsi občutki še posebej intenzivni. Tudi strahov in skrbi je morda nekoliko več. Porajajo se vprašanja o tem ali bo vse potekalo kot mora in ali bo otroček zdrav. Skrbi nas kakšen bo porod in kako bomo prenesle bolečino. Sprašujemo se, kako se bo naše življenje spremenilo po rojstvu otroka, kako bo to vplivalo na naše partnerstvo in kako se bomo znašle v novi vlogi... Te skrbi so popolnoma normalne in naravne in nekatere ostanejo tudi v drugi, tretji nosečnosti ali pa se jim pridruži še kakšna nova, hihi.
Skozi celo nosečnost sem se počutila dobro in zdelo se mi je, da moje telo dobro prenaša vse spremembe. No, zdaj lahko prvo nosečnost primerjam še z dvema in nikakor ni bila tako enostavna, kot se mi je takrat zdela. Bolečine v križu so me mučile skoraj celo nosečnost in sedenje je bilo takrat moja najhujša nočna mora. Ker sem tudi zatekala kar precej, sem se na koncu že težko sprehajala in mi je bilo veliko težje prenašati težo trebuščka, kot zdaj. Druge nosečniške tegobe, ki sem jih prvič izkusila nekoliko bolj, so še zgaga, krči v mišicah nog, veliko več obiskov stranišča, mozoljasta koža, ogromno Braxton-Hicksovih popadkov in krvavenje dlesni. Kljub temu, da sem vse te težave skušala blažiti, sem morda drugič in tretjič le imela že nekaj izkušenj več in se kakšni tegobi zato tudi lažje izognila. Morda pa sem imela samo nekaj časa za razmišljanje manj in nekoliko manj izbire glede tega kako aktivna in fit bom, saj sta otroka še toliko majhna, da zahtevata veliko moje pozornosti in skupne igre.
Med drugo nosečnostjo je bil največji problem nihanje razpoloženja. Jooooj, v drugo pa so me hormoni res zdelali in najbrž takrat nikomur ni bilo lahko z mano, predvsem pa ne Tomiju. Morda je to stranski učinek, če pod srcem nosiš punčko. Hihi, nimam pojma. Drugače sem nosečnost dobro prenašala in takšnih težav, kot prvič, nisem imela. Tokrat sem se sicer soočala z občutkom jutranje slabosti na začetku nosečnosti, a je minilo dokaj hitro in je bilo vzdržno, če sem zjutraj malo dlje poležala in pazila na prehrano. Bila sem tudi zelo aktivna. Aljaž je bil takrat star približno leto in pol in posledično je bil vedno v pogonu, hkrati pa sem poskrbela tudi za to, da sem si vzela čas za vadbo za nosečnice in sprostitev. To je sigurno pripomoglo k boljšemu telesnemu počutju. V tem sta si druga in tretja nosečnost tudi zelo podobni. Zdaj, med tretjo nosečnostjo, imam sicer še nekoliko časa zase manj, kot prvič in drugič, kar je normalno in je bilo pričakovano, ampak je pa lažje to, da je Zara že dopolnila dve leti, kar pomeni manj dvigovanja, nošenja in ostalih podobnih opravil in mi je zaradi tega še nekoliko manj naporno kot v drugo. Slabosti so bile približno v enakem obsegu, kot med drugo nosečnostjo, ostale nosečniške tegobe pa so zaenkrat še vzdržne in me obiščejo samo tu in tam.
Z vsako naslednjo nosečnostjo in porodom tudi svoje telo spoznam nekoliko bolje ter se v svoji koži tudi bolje počutim. Vse poteka veliko bolj sproščeno in vesela sem, da sta mi nosečnost in materinstvo to omogočila. Danes zjutraj sem, v zadnjem mesecu nosečnosti, sedela z otrokoma na tleh, se z njima pogovarjala in ju spodbujala pri oblačenju ter Zari tudi še malenkost pomagala, ko me je Tomi vprašal, kako zmorem. Najprej nisem vedela, kaj točno ima v mislih, zato mi je razložil, kako so njemu določene stvari naporne že tako, brez ogromnega trebuha, in da sem resnično lahko ponosna in hvaležna, da vse to še zmorem. In sem. Da ne bo pomote, pride dan, ko tudi jaz ne zmorem več in vskoči on, ampak ena takšna majhna, spontana pohvala ali opazka, ti lahko vlije ogromno energije in volje. Mamice zmoremo. Tudi takrat, ko ni vse rožnato, se potrudimo po svojih najboljših močeh in to je dovolj! <3
Written by Unknown
We are Creative Blogger Theme Wavers which provides user friendly, effective and easy to use themes. Each support has free and providing HD support screen casting.
